Moč majhnih korakov

Danes sem vam pripravila nekaj napotkov, kako lažje stopiti na pot svojih sanj. Pogledali si bomo, kako pomembni in močni so majhni koraki, ki jih delamo na tej poti, zakaj je bolje delati manjše kot večje korake in kako sploh začeti. Saj vsi vemo, da je ravno najtežje od vsega ZAČETI.

Zato predlagam, da kar začnemo.. 1, 2, 3 AKCIJA..

1. Prvi korak na poti do uspeha je aktivno delovanje

Najtežji korak pri uresničevanju ideje je ravno prvi korak. Pogosto smo nesigurni v katero smer naj se podamo oz. kje naj začnemo, zato se hitro vdamo skušnjavi, da čakamo, da se nam pokaže celoten zemljevid naše poti oz. čakamo na pravi čas, ko bo vse idealno za pot.

Ujamemo se v zanko igre čakanja…

Čakamo, da se bodo vsi delčki sestavljanke postavili na svoje mesto…

Čakamo na prave razmere in okoliščine…

Čakamo, odlašamo in zavlačujemo, z izgovorom, da moramo stvar še premisliti, delamo različne analize in raziskave ter si govorimo, da bomo začeli jutri. Ampak jutri nikoli ne pride. Zato je treba v akcijo takoj. Danes.

Če preveč premišljujemo kako začeti, se lahko zgodi, da obtičimo na mrtvi točki. V nas se začnejo razraščati dvomi, strah, zaskrbljenost, nesigurnost, …

Včasih si zadamo prevelike cilje oz. mislimo, da moram delati velike korake, da pridemo do uspeha in to nas lahko paralizira. Prvi korak se nam lahko zdi grozen ali strašljiv, vendar je ključen in ga moramo narediti. Lahko imamo nešteto planov in obvladamo vso teorijo, vendar je važno le, da gremo v akcijo.

Torej, kako?

Če želimo napredovati, moramo ukrepati.

Pomisliti moramo na vse pozitivne rezultate in možnosti, ki jih želimo doseči. Že to je lahko vzpodbuda, da naredimo prvi korak. Poleg tega pa nam bo zavedanje, da so pred nami že mnogi stali na štartni točki, svoj uspeh pa so dosegli s prvim korakom, ki je skok v ”neznano”, dalo še dodatno motivacijo.

Več napotkov pa še v nadaljevanju….

2. Pustimo ideji čas, da požene korenine, se razraste in dozori

Ko imamo idejo oz. vizijo, ji damo čas, da kot seme rastline ta ideja v naši glavi najprej vzklije, nato pa se vedno bolj razrašča v naših mislih. Podobno kot se plod v maternici razvija in raste do točke, ko je pripravljen na porod, tako pustimo našo idejo, da se oblikuje in raste, da bo pripravljena na realizacijo.

To idejo moramo skrbno negovati, jo hraniti, delati na njej vsak dan posebej, saj je realizacija aktiven proces. Pri tem lahko občutimo tako občutke sreče, navdušenja, motivacije kot občutke frustracije, skrbi in pomanjkanja volje. Vse to je del procesa.

Ko bo vaša ideja oz. vizija dozorela, bomo ob pogledu na vso pot, ki smo jo prehodili, občutili ponos in zadovoljstvo ter dobili nov elan.

Poleg nas ima lahko podobno idejo še ogromno ljudi. Vendar nas bo delovanje, izvedba oz. način realizacije ideje ločilo oz. dvignilo nad druge, ki bodo ostali samo pri sanjarjenju, premišljevanju in planiranju.

Zato ponavljam, 1, 2, 3…. AKCIJA.

Ne pozabimo, realizacija sanj je aktiven proces. Zato sanjajmo, premišljujmo, planirajmo in aktivno delujmo pri uresničevanju ideje.

3. Začnimo s točke, kjer se trenutno nahajamo

Začnimo na točki, kjer trenutno smo v svojem življenju. Vsi vemo, da sta iskanje prave smeri in čakanje na pravi čas le odlašanje. Dejansko smo sami odgovorni za lastne sanje. Če ne bomo naredili prvega koraka, ga ne bo nihče naredil za nas namesto nas.

Pasivnost bo zamorila naše sanje. Delovanje pa nas bo pripeljalo korak za korakom bližje k uresničenju naših sanj. Zato, začnimo. Naredimo ta prvi korak.

Tako kot avto ne bo vžgal sam, če ne bomo obrnili ključa, tako ne moremo uresničiti ideje, če ne začnemo. Tako bo tudi naše delovanje dalo nov zagon in moč. Omogočilo nam bo napredek, prineslo nove ideje, svežino. Več se bomo naučili, opazili bomo lastne napake in jih uspešno odpravljali.

Tekom procesa bomo postajali vedno boljši, samozavestnejši in to nas bo gnalo dalje.

Opazil se bo naš osebni napredek. To bo dalo nov zagon za nadaljne delovanje in aktiviranje novih idej. Dobili bomo zagon. Občutili bomo uspeh in kmalu se bodo pokazali prvi rezultati.

Vse to pa žal ne gre vedno gladko, brez ovir, padcev, napačnih korakov, slepih ulic, trdega dela. Vse to nas verjetno čaka na naši poti.

Zato ohranimo v glavi jasno sliko, kaj je naš končni cilj in kaj želimo doseči, da bomo ostali osredotočeni in bomo stremeli k napredku proti svojemu cilju.

4. Strah je nekaj normalnega

Večino nas še pred začetkom hromijo skrbi kako sploh začeti. Mnogi pred začetkom občutimo agonijo oz. strah, ki nas paralizira. Občutimo nelagodje, pesimizem, smo zaskrbljeni in anksiozni.

Ta agonija izvira iz zavedanja, da se podajamo v nekaj novega, stopamo iz cone udobja. Skok v neznano nam predstavlja tveganje pred neuspehom. Hkrati pa to iz nas privabi tudi močno voljo in vztrajnost. Agonija je še toliko večja, če se nečesa lotevamo prvič oz. se podajamo na za nas popolnoma novo področje.

Pred začetkom je naša glava lahko polna misli, ki nam kradejo spanec in nam povzročajo stres. Hkrati pa v nas narašča zavedanje, da bomo naredili velik preskok iz začetne točke proti našemu cilju oz. da bomo naredili ključno spremembo na poti k uresničitvi naših sanj.

5. Začnimo skromno in bodimo vztrajni

Poznaš rek: » Iz majhnega zraste veliko«?

Ali »Sanjaj veliko, a začni z majhnim.«

Resnica je, da uspeh ni odvisen od velikosti začetnih koraka. Prav nasprotno, hitro se izkaže, da je precej bolje začeti skromno, z malimi koraki, slediti korak za korakom in vztrajati na svoji poti do cilja.

Noben korak ni premajhen. Važno je, da se ne ustavimo, da se na poti opazujemo, vztrajamo in izkoristimo vsako priložnost za majhne izboljšave. Na naši poti sta ključna rast in napredek, ki ju lahko naredimo vsak dan, korak za korakom.

Zato ne pozabimo sanjati velike sanje, a začeti z majhnimi koraki.

6. Ne bojmo se ponovnega začetka

Včasih se lahko zgodi, da se bomo morali večkrat vrniti na začetek, da bomo našli prave korake za našo pot.

Ne glede na to, kolikokrat se nam pot izmakne in se moramo vrniti na začetek, nam to ne sme vzeti volje. Vedno znova skušamo najti svoje ravnotežje in narediti prvih nekaj korakov, nato pa nadaljevati korak za korakom naprej.

7. Pot si razdelimo v etape

Celotne poti ne morem prehoditi vse naenkrat, kar zavede marsikoga… Prehoditi jo moramo v posameznih odsekih, z vztrajnimi koraki.

Da na poti ne bi izgubili svojega fokusa na uspeh, moramo najti vabljive in razburljive razloge, da se premikamo naprej vsak dan znova in znova.

Navdušenje ali vznemirjenje, ki ga občutimo na svoji poti, v nas zaneti iskrice, ki se razvnamejo v notranji ogenj, ta pa nam daje notranji zagon.

Ne pozabimo, na svoji poti do cilja, smo kot dojenček, ki se uči hoditi… Prvi koraki so najtežji, najbolj nesigurni, pogosto padajo in se vedno znova poberejo in poskušajo znova in znova. Vztrajajo in končno, shodijo!

Taka je tudi naša pot do cilja.

Predstavljajte si, kakšna je odločnost otroka, da se nauči hoditi samostojno, in predstavljajte si, kako ga vsi v njegovi okolici ob tem vzpodbujajo in mu ploskajo, ko doseže ta prelomni trenutek.

Tak občutek bomo imeli tudi mi, ko nam bo uspelo priti do našega cilja.

8. Majhni koraki nam nudijo veliko priložnosti za učenje

Če začnemo s počasnim tempom, lahko sproti odkrivamo in ugotavljamo kaj deluje in kaj ne.

Ko razmišljamo o naši poti, v teoriji običajno zgleda precej preprosto, ko pa svoje plane začnemo realizirati, ugotovimo, da je potrebno vložiti kar nekaj volje in energije, hkrati pa se nam začnejo odpirati nove poti in možnosti, o katerih se nam prej še sanjalo ni.

Naši plani in ideje se ob tem lahko preoblikujejo in razširijo v smeri, ki jih ni moč predvideti v naprej. Dobimo boljši vpogled v svoje cilje, začnemo spoznavati sebe. Pridobimo novo samozavest, ki raste ob našem napredku v smeri naprej.

Ko svojo pot začnemo počasi, z majhnimi koraki, se lahko osredotočimo na malenkosti, detajle, ki rabijo našo pozornost. Lahko preizkušamo, se igramo in eksperimentiramo, testiramo nove ideje. Dejansko lahko preverimo oz. pretipamo teren, preden se nanj dokončno spustimo.

9. Zmago dosežemo z majhnimi sigurnimi koraki in vztrajnim tempom

Vredno si je zapomniti, da moramo začeti z majhnimi koraki.

Vsi, ki so danes veliki, so nekoč začeli z malim.

Vsa mogočna drevesa so zrasla iz majhnega semena. »Iz majhnega zraste veliko.«

Še kako drži tudi rek: »Kamen na kamen, palača.«

Uspeh čez noč je zelo redek. Da pridemo do vrha, rabimo moč, vztrajnost in tudi kakšno bolečo izkušnjo.

Da dosežemo željene rezultate, moramo vložiti svoj trud. Dati si moramo tudi svoj čas, saj so včasih prvi rezultati vidni šele čez nekaj mesecev ali let.

Poleg tega lahko na začetku doživimo več neuspehov kot uspehov, naš vložek je večji kot pričakovano.

Ampak pomislite, tudi seme v zemlji najprej vzkali navzdol, nato pokuka iz zemlje. Drevo razvije močne in globoke korenine, da lahko zraste visoko, pri vsaki zgradbi najprej naredijo trdne temelje, preden jo zgradijo do vrha in vsak človek se je najprej plazil, preden je shodil.

Tudi če začnemo v novi službi, imamo najprej poskusno obdobje, da se popolnoma naučimo in osvojimo naloge in zadolžitve delovnega mesta, da se naučimo vse o firmi in začnemo delovati produktivno.

Tudi ko sem pisala ta članek oz. navodila, sem najprej naredila osnutek, nato pa sem začela formirati in piliti posamezne stavke.

Zato le pogumno. Ko se odločimo narediti prvi korak, imejmo zaupanje, da se bo vse izteklo kot se mora in samo pojdimo… Pri vsem tem pa ne pozabimo, da moramo pri vsem tem tudi uživati in se zabavati. In uspeh je zagotovljen!

SREČNO!

Pomakni se na vrh